Fabia
Fabia – ljubezen na prvi pogled
Maj je za mnoge mesec ki ga zaznamuje razcvet ljubezni in narave. Za našo družino je bil 17.
maj 2013 eden najbolj žalostnih dni. Po kratki vendar kruti bolezni je na drugo stran mavrice
odšel naš ljubljeni nemški kratkodlaki ptičar Doro Kuratov. Izguba je nenadomestljiva, saj je
bil družinski član. Za vedno bo ostal v naših srcih in vedno bomo ohranili spomine, skupne
zgodbe in dogodivščine.
Imeli smo Loni, posvojenko iz Mačjega dola. Ona nam je vsem pomagala, da smo lažje
sprejeli izgubo Dora. Vendar pa so bili naša hiša, dvorišče in vrt brez pasjega prijatelja
nekako prazna. Ja, mi potrebujemo psa. Kakšnega? Takega ki je nekaj posebnega; ki bo učljiv
in hkrati nagajiv, ki bo spreten in hkrati otroško neroden, ki bo…naš. Kljub sodelovanju z več
društvi za pomoč živalim in rednem obiskovanju zavetišč mi v tistem času noben štirinožec ni
ukradel srca.
Preko internetnih strani sem se seznanila tudi s problematiko zapuščenih pointerjev in
hrtov. Na spletni strani Kinološkega društva pointer in njihovih Facebook-ovih straneh sem
zagledala psičko črno seraste barve s pokončnimi ušesi. Ta je ta, ja, ta bi morala biti naš
družinski član. In seveda ni bilo vse tako preprosto.
Prepričati druge člane naše družine, da s prihodom novega člana, ne bomo izbrisali spomina
na tiste, ki jih ni več z nami, to je bilo najtežje. V srcu sem čutila, da je Fabia tista prava,
zato nisem izgubila volje. Že ko sem mislila, da se vsi člani strinjamo glede posvojitve, se
je zataknilo. Očetu je bilo še vedno preveč hudo… Doro je bil z nami dobrih devet let. Bil
je očetov ljubljenček s katerim sta opravila vsa šolanja, hodila na lov in počivala skupaj na
kavču. Prepričati očeta, da bo novi psiček prinesel veselje in da tudi on potrebuje svoj dom
je bilo težko. Zakaj vzeti nerodovniškega psa in še iz zavetišča, ko sploh ne poznaš njegove
zgodbe, to je bilo najtežje. Pri nas smo enotnega mnenja; pasja in mačja legla morajo biti
premišljena in načrtovana. Trenutni lastniki (vzreditelji) morajo imeti vzrejna in druga
dovoljenja, vse živali pa morajo biti ljubljene in ustrezno preskrbljene.
V tem času sem na razstavi hrtov spoznala Nino in Damjana Žepič, aktivna sodelavca
Društva za pomoč hrtom in Kinološkega društva Pointer. Njima sem zaupala, da če bi oče
spoznal Fabio, potem bi sprevidel, da je ona tista prava. Vendar sem bila še vedno previdna.
Posvojitev mora biti premišljena in z njo se morajo strinjati vsi člani. Zaradi pozitivne
energije in resnične želje da posvojimo Fabio, se je oče končno strinjal da jo pripeljemo
domov. Pripravili smo ji ležišče, posodice, povodec, igrače... Ugotoviti smo morali, ali
nas bo Fabia sprejela, ali smo mi pravi zanjo, ali bosta z Loni prijateljici…
In zgodila se je »Ljubezen na prvi pogled«- pri vseh članih družine istočasno.
V naslednjih dneh smo Fabio posvojili. Vse zapuščene živali si zaslužijo ljubezen in občutek,
da jih ima nekdo rad.
Fabia danes vse to ima. Z njo smo začeli pisati nove zgodbe, beležimo nove dogodivščine in
hranimo lepe spomine.
Sedaj je Fabia z nami že osem mesecev. Redno obiskuje šolo za pse in njihove skrbnike
Bajka in se pridno uči, da postane zgleden pasji meščan. Dnevno se odpravimo na dva daljša
sprehoda, včasih me spremlja tudi ob večernem teku. Je prava razigranka z veliko energije in
dobre volje ter vedno v naši bližini. Poleg običajne hrane Atletic Dog obožuje pasje prigrizke
ter sadje, ki zraste v domačem sadovnjaku.
Naša ljubezen je izbrisala sledi njene španske preteklosti, nam pa ponudila možnost da
brezpogojno ljubimo in sobivamo še z enim krasnih pasjim prijateljem. Postala je očetova
ljubljenka in mu sledi vsepovsod.
Za vse tiste, ki se sprašujejo zakaj posvojiti psa iz španskega zavetišča, če je tudi v Sloveniji
ogromno takih, ki potrebujejo dom, imam odgovor...
Ljubezni na prvi pogled se ne moreš upreti.
Maj je za mnoge mesec ki ga zaznamuje razcvet ljubezni in narave. Za našo družino je bil 17.
maj 2013 eden najbolj žalostnih dni. Po kratki vendar kruti bolezni je na drugo stran mavrice
odšel naš ljubljeni nemški kratkodlaki ptičar Doro Kuratov. Izguba je nenadomestljiva, saj je
bil družinski član. Za vedno bo ostal v naših srcih in vedno bomo ohranili spomine, skupne
zgodbe in dogodivščine.
Imeli smo Loni, posvojenko iz Mačjega dola. Ona nam je vsem pomagala, da smo lažje
sprejeli izgubo Dora. Vendar pa so bili naša hiša, dvorišče in vrt brez pasjega prijatelja
nekako prazna. Ja, mi potrebujemo psa. Kakšnega? Takega ki je nekaj posebnega; ki bo učljiv
in hkrati nagajiv, ki bo spreten in hkrati otroško neroden, ki bo…naš. Kljub sodelovanju z več
društvi za pomoč živalim in rednem obiskovanju zavetišč mi v tistem času noben štirinožec ni
ukradel srca.
Preko internetnih strani sem se seznanila tudi s problematiko zapuščenih pointerjev in
hrtov. Na spletni strani Kinološkega društva pointer in njihovih Facebook-ovih straneh sem
zagledala psičko črno seraste barve s pokončnimi ušesi. Ta je ta, ja, ta bi morala biti naš
družinski član. In seveda ni bilo vse tako preprosto.
Prepričati druge člane naše družine, da s prihodom novega člana, ne bomo izbrisali spomina
na tiste, ki jih ni več z nami, to je bilo najtežje. V srcu sem čutila, da je Fabia tista prava,
zato nisem izgubila volje. Že ko sem mislila, da se vsi člani strinjamo glede posvojitve, se
je zataknilo. Očetu je bilo še vedno preveč hudo… Doro je bil z nami dobrih devet let. Bil
je očetov ljubljenček s katerim sta opravila vsa šolanja, hodila na lov in počivala skupaj na
kavču. Prepričati očeta, da bo novi psiček prinesel veselje in da tudi on potrebuje svoj dom
je bilo težko. Zakaj vzeti nerodovniškega psa in še iz zavetišča, ko sploh ne poznaš njegove
zgodbe, to je bilo najtežje. Pri nas smo enotnega mnenja; pasja in mačja legla morajo biti
premišljena in načrtovana. Trenutni lastniki (vzreditelji) morajo imeti vzrejna in druga
dovoljenja, vse živali pa morajo biti ljubljene in ustrezno preskrbljene.
V tem času sem na razstavi hrtov spoznala Nino in Damjana Žepič, aktivna sodelavca
Društva za pomoč hrtom in Kinološkega društva Pointer. Njima sem zaupala, da če bi oče
spoznal Fabio, potem bi sprevidel, da je ona tista prava. Vendar sem bila še vedno previdna.
Posvojitev mora biti premišljena in z njo se morajo strinjati vsi člani. Zaradi pozitivne
energije in resnične želje da posvojimo Fabio, se je oče končno strinjal da jo pripeljemo
domov. Pripravili smo ji ležišče, posodice, povodec, igrače... Ugotoviti smo morali, ali
nas bo Fabia sprejela, ali smo mi pravi zanjo, ali bosta z Loni prijateljici…
In zgodila se je »Ljubezen na prvi pogled«- pri vseh članih družine istočasno.
V naslednjih dneh smo Fabio posvojili. Vse zapuščene živali si zaslužijo ljubezen in občutek,
da jih ima nekdo rad.
Fabia danes vse to ima. Z njo smo začeli pisati nove zgodbe, beležimo nove dogodivščine in
hranimo lepe spomine.
Sedaj je Fabia z nami že osem mesecev. Redno obiskuje šolo za pse in njihove skrbnike
Bajka in se pridno uči, da postane zgleden pasji meščan. Dnevno se odpravimo na dva daljša
sprehoda, včasih me spremlja tudi ob večernem teku. Je prava razigranka z veliko energije in
dobre volje ter vedno v naši bližini. Poleg običajne hrane Atletic Dog obožuje pasje prigrizke
ter sadje, ki zraste v domačem sadovnjaku.
Naša ljubezen je izbrisala sledi njene španske preteklosti, nam pa ponudila možnost da
brezpogojno ljubimo in sobivamo še z enim krasnih pasjim prijateljem. Postala je očetova
ljubljenka in mu sledi vsepovsod.
Za vse tiste, ki se sprašujejo zakaj posvojiti psa iz španskega zavetišča, če je tudi v Sloveniji
ogromno takih, ki potrebujejo dom, imam odgovor...
Ljubezni na prvi pogled se ne moreš upreti.