Problematika odsluženih lovskih psov
Španija je država, ki zelo ceni svojo tradicijo ter z njo povezane navade in rituale. Angleške pointerje že stoletja vzrejajo kot človekovega pomočnika pri lovu na zajce in ostalo malo divjad. Kljub razvoju civilizacije in moralnim vrednotam sodobnega sveta je pointer v Španiji samo orodje, ki se ga po opravljenem delu preprosto znebijo. Številni odsluženi pointerji lovci tako končajo na ulicah, žive jih vržejo v vrtine, povozijo z avtomobili, pretepejo s palicami in obesijo. Njihovim gospodarjem so te oblike ubijanja le vir zabave in užitka.
V regijah Estramadura, Kastilja in La Macha, ki močno zaostajajo v kulturnem in gospodarskem razvoju, je položaj psov še slabši. Po končani lovski sezoni, ob čaščenju Device Marije, se zbere vaška skupnost in določi, na kakšen način bodo psi lovci usmrčeni. Gre za pointerje, ki so stari več kot 4 leta, in mlajše pointerje, ki se med lovsko sezono niso izkazali kot uspešni lovci. Če se lastnik psa tem načinom usmrtitve upira, je zaznamovan kot nevernik in izločen iz lovske skupnosti. Poznavalci in drugi viri navajajo, da na tak način vsako leto umre približno 20.000 psov. Natančne številke niso znane, saj večina psov v Španiji ni registrirana.
Na srečo peščica psov, ki opisani holokavst preživi, najde zatočišče v španskih zavetiščih, ki jih financirajo nevladne in mednarodne organizacije. S pomočjo skupin za pomoč pointerjem kasneje dobijo ljubeče domove po vsej Evropi.
Le majhno število psov ima to srečo, da jih rešijo in oskrbijo v zavetiščih.
Kljub trudu različnih dobrodelnih organizacij in številnim peticijam, da bi se masovni poboji prenehali in trpljenje pointerjev končalo, španska vlada psov z zakonom zaenkrat še ni zaščitila. Vzroke je mogoče pripisati tudi gospodarskim interesom, saj je špansko podeželje še vedno močno povezano z lovom.
V regijah Estramadura, Kastilja in La Macha, ki močno zaostajajo v kulturnem in gospodarskem razvoju, je položaj psov še slabši. Po končani lovski sezoni, ob čaščenju Device Marije, se zbere vaška skupnost in določi, na kakšen način bodo psi lovci usmrčeni. Gre za pointerje, ki so stari več kot 4 leta, in mlajše pointerje, ki se med lovsko sezono niso izkazali kot uspešni lovci. Če se lastnik psa tem načinom usmrtitve upira, je zaznamovan kot nevernik in izločen iz lovske skupnosti. Poznavalci in drugi viri navajajo, da na tak način vsako leto umre približno 20.000 psov. Natančne številke niso znane, saj večina psov v Španiji ni registrirana.
Na srečo peščica psov, ki opisani holokavst preživi, najde zatočišče v španskih zavetiščih, ki jih financirajo nevladne in mednarodne organizacije. S pomočjo skupin za pomoč pointerjem kasneje dobijo ljubeče domove po vsej Evropi.
Le majhno število psov ima to srečo, da jih rešijo in oskrbijo v zavetiščih.
Kljub trudu različnih dobrodelnih organizacij in številnim peticijam, da bi se masovni poboji prenehali in trpljenje pointerjev končalo, španska vlada psov z zakonom zaenkrat še ni zaščitila. Vzroke je mogoče pripisati tudi gospodarskim interesom, saj je špansko podeželje še vedno močno povezano z lovom.