Acento
Popestritev mojega prostega časa je posvojen nemški ptičar iz Španije. Ime mu je Acento.
Najden je bil v izrednih kriznih razmerah, zavržen kot smet, pozabljen in prepuščen kruti usodi.
Že kar nekaj časa sem razmišljala o štiri nožnem kosmatincu. Želela sem si športnega in vzdržljivega psa. Od nekdaj so mi bili všeč nemški kratkodlaki ptičarji. Imajo ponosno, plemenito držo, atletske postave in izredno prijaznega značaja.
Acenta sem našla na spletni strani kinološkega društva Pointer. Stran sem si ogledovala bolj iz radovednosti. Kar nekaj koristnih podatkov sem dobila o pointerjih že na njihovi spletni strani. Ogledala sem si slike pointerjev, ki so posvojeni iz Španije. Vmes so bili pointerji, ki v Sloveniji že čakajo na novega lastnika.
Ustavila sem se pri sliki pointerja ki je bil v Sloveniji že leto in pol. Ime mu je Acento star tri leta, bil je kot ljubezen na prvi pogled. Ko sem videla njegovo sliko sem se odločila, da ga obiščem.
Poklicala sem na kinološko društvo Pointer kjer smo se prijazno zmenili za prvi obisk. Bila sem kar na trnih od pričakovanja. Sporočili so mi edino to, da je bolj prestrašene sorte.
Ko sem prispela tja, smo se spoznali in sedli za mizo. Damjan in Nina sta poklicala Acenta in bil je res nestabilen in boječ. Imel je zdravo radovednost in ni bilo videti da ga zunanji svet ne zanima. Videlo se je, da se odziva na okolico, da se trudi in da upanje zanj še ni zamrlo.
V živo mi je bil še bolj všeč kot na internetu. Peljala sem ga na sprehod. Bil je ves sključen in niti enkrat ni uriniral. Res se mi je smilil in ves čas mi je rojilo po glavi, kaj zaboga je moral vse pretrpeti, da še na potrebo ne gre, ko ga pelješ ven. Odločila sem se, da ga naslednjič ponovno obiščem.
Ko sem se vračala domov sem razmišljala kaj vse rabim ob njegovem prihodu v nov dom. Naredila sem seznam, uredila po stanovanju, da bo imel svoj prostor. Ko sem imela dodatna vprašanja sem se obrnila na kinološko društvo Pointer.
Naslednji teden sem obiskala Acenta drugič in že se je videlo, da je bil manj boječ. Na sprehodu je celo opravil potrebo. Bila sem zelo vesela da je bilo tako in dobila tudi sama potrditev.
Acento mi je predstavljal izziv. Vedela sem, da si bo treba zaupanje pri njem zaslužiti. Zanimalo me je kako se bo razvijal in kakšen bo napredek. Jasno mi je bilo da bo to druženje še zanimivo.
Pozitivno sem bila presenečena ko so mi v društvu povedali, da Acento zlepa ni prišel do človeka. Pri meni se je pa opogumil in me prišel pozdraviti.
Dokončno sem z Acentom prišla v nov dom avgusta 2013.
Doma imam tudi dva mucka, nista ga sprejela medse takoj, a so se sčasoma vedno bolj navadili drug na drugega. Živali se sami med seboj najbolje zmenijo, jaz sem samo stremela k temu, da so vsi dobili enako pozornost. Prav je da kršijo meje, da sem jim lahko postavila nove in danes brez težav zapustim dom.
Acento je vsak dan z doslednostjo reda in discipline vedno bolj postajal stabilen pes z ponosno in pokončno držo. Poleg sprehodov, osvajanju vrhov, sva se lotila canicrossa teka z kužki kjer oba uživava. Je zelo prijazen pes sploh do otrok, rad se igra z žogo, frizbijem ali pa z palico. Najraje pa sreča kakšnega pasjega kolega kjer skupaj zganjata norčije.
Posvojeni pointerji so pametni psi, kljub kruti preteklosti imajo iste možnosti za osvajanje znanja in pri sposobnosti niso nič na slabšem. Toliko časa in truda ko v njih vložiš toliko in še več se ti povrne. Zelo so hvaležni mogoče še bolj kot pes brez krute preteklosti.
Lastnik nemškega kratkodlakega ptičarja naj samo ne pozabi, da je to lovska pasma, ki uživa v svetu vonjav in ni nič neobičajnega če ga sled premami, važno je, da on vedno pride nazaj v doslednem času. Vsakič ko pride ga pohvališ z priboljškom in ne bo hudih težav.
Jaz kot ljubiteljica športa sem zelo aktivna z njim in za to mi je neizmerno hvaležen. Uživam v gozdu v naravi v dolgih sprehodih kjer se najino prijateljstvo krepi.
S ptičarjem ti ne more biti dolgčas. Jaz ga če se le da, vzamem povsod zraven. Skupaj greva na tržnico, na vrtu v lokalu spijem v miru kavo, medtem ko on počiva, počaka me pred trgovino, na piknikih se me drži in res nimam nobenih težav z njim.
Priporočam pasjo šolo tistim, ki so v dilemi glede vzgoje. Bolje šola kot pa, da imaš nevšečnosti, če nisi siguren.
Z Acentotim imam res srečo in sem nanj zelo ponosna. V šolo nisva hodila. To kar do sedaj zna, je bilo zame dovolj. Omogočila sem mu zdravo pasje življenje on pa meni zvestega prijatelja.
Maja Gričar
Najden je bil v izrednih kriznih razmerah, zavržen kot smet, pozabljen in prepuščen kruti usodi.
Že kar nekaj časa sem razmišljala o štiri nožnem kosmatincu. Želela sem si športnega in vzdržljivega psa. Od nekdaj so mi bili všeč nemški kratkodlaki ptičarji. Imajo ponosno, plemenito držo, atletske postave in izredno prijaznega značaja.
Acenta sem našla na spletni strani kinološkega društva Pointer. Stran sem si ogledovala bolj iz radovednosti. Kar nekaj koristnih podatkov sem dobila o pointerjih že na njihovi spletni strani. Ogledala sem si slike pointerjev, ki so posvojeni iz Španije. Vmes so bili pointerji, ki v Sloveniji že čakajo na novega lastnika.
Ustavila sem se pri sliki pointerja ki je bil v Sloveniji že leto in pol. Ime mu je Acento star tri leta, bil je kot ljubezen na prvi pogled. Ko sem videla njegovo sliko sem se odločila, da ga obiščem.
Poklicala sem na kinološko društvo Pointer kjer smo se prijazno zmenili za prvi obisk. Bila sem kar na trnih od pričakovanja. Sporočili so mi edino to, da je bolj prestrašene sorte.
Ko sem prispela tja, smo se spoznali in sedli za mizo. Damjan in Nina sta poklicala Acenta in bil je res nestabilen in boječ. Imel je zdravo radovednost in ni bilo videti da ga zunanji svet ne zanima. Videlo se je, da se odziva na okolico, da se trudi in da upanje zanj še ni zamrlo.
V živo mi je bil še bolj všeč kot na internetu. Peljala sem ga na sprehod. Bil je ves sključen in niti enkrat ni uriniral. Res se mi je smilil in ves čas mi je rojilo po glavi, kaj zaboga je moral vse pretrpeti, da še na potrebo ne gre, ko ga pelješ ven. Odločila sem se, da ga naslednjič ponovno obiščem.
Ko sem se vračala domov sem razmišljala kaj vse rabim ob njegovem prihodu v nov dom. Naredila sem seznam, uredila po stanovanju, da bo imel svoj prostor. Ko sem imela dodatna vprašanja sem se obrnila na kinološko društvo Pointer.
Naslednji teden sem obiskala Acenta drugič in že se je videlo, da je bil manj boječ. Na sprehodu je celo opravil potrebo. Bila sem zelo vesela da je bilo tako in dobila tudi sama potrditev.
Acento mi je predstavljal izziv. Vedela sem, da si bo treba zaupanje pri njem zaslužiti. Zanimalo me je kako se bo razvijal in kakšen bo napredek. Jasno mi je bilo da bo to druženje še zanimivo.
Pozitivno sem bila presenečena ko so mi v društvu povedali, da Acento zlepa ni prišel do človeka. Pri meni se je pa opogumil in me prišel pozdraviti.
Dokončno sem z Acentom prišla v nov dom avgusta 2013.
Doma imam tudi dva mucka, nista ga sprejela medse takoj, a so se sčasoma vedno bolj navadili drug na drugega. Živali se sami med seboj najbolje zmenijo, jaz sem samo stremela k temu, da so vsi dobili enako pozornost. Prav je da kršijo meje, da sem jim lahko postavila nove in danes brez težav zapustim dom.
Acento je vsak dan z doslednostjo reda in discipline vedno bolj postajal stabilen pes z ponosno in pokončno držo. Poleg sprehodov, osvajanju vrhov, sva se lotila canicrossa teka z kužki kjer oba uživava. Je zelo prijazen pes sploh do otrok, rad se igra z žogo, frizbijem ali pa z palico. Najraje pa sreča kakšnega pasjega kolega kjer skupaj zganjata norčije.
Posvojeni pointerji so pametni psi, kljub kruti preteklosti imajo iste možnosti za osvajanje znanja in pri sposobnosti niso nič na slabšem. Toliko časa in truda ko v njih vložiš toliko in še več se ti povrne. Zelo so hvaležni mogoče še bolj kot pes brez krute preteklosti.
Lastnik nemškega kratkodlakega ptičarja naj samo ne pozabi, da je to lovska pasma, ki uživa v svetu vonjav in ni nič neobičajnega če ga sled premami, važno je, da on vedno pride nazaj v doslednem času. Vsakič ko pride ga pohvališ z priboljškom in ne bo hudih težav.
Jaz kot ljubiteljica športa sem zelo aktivna z njim in za to mi je neizmerno hvaležen. Uživam v gozdu v naravi v dolgih sprehodih kjer se najino prijateljstvo krepi.
S ptičarjem ti ne more biti dolgčas. Jaz ga če se le da, vzamem povsod zraven. Skupaj greva na tržnico, na vrtu v lokalu spijem v miru kavo, medtem ko on počiva, počaka me pred trgovino, na piknikih se me drži in res nimam nobenih težav z njim.
Priporočam pasjo šolo tistim, ki so v dilemi glede vzgoje. Bolje šola kot pa, da imaš nevšečnosti, če nisi siguren.
Z Acentotim imam res srečo in sem nanj zelo ponosna. V šolo nisva hodila. To kar do sedaj zna, je bilo zame dovolj. Omogočila sem mu zdravo pasje življenje on pa meni zvestega prijatelja.
Maja Gričar